Ravno pred božičem smo se v Števerjanu poslovili od Ivana Terpina – podjetnika, vizionarja, mentorja in pristnega človeka. Odšel je gospod drugih časov, vedno eleganten in uglajen. Nikoli ni maral nastopati kot glavni igralec. Rad je svetoval ter delil svoja mnenja in izkušnje. Šola življenja ga je izučila, da je znal razbirati ljudi in v njih prepoznati potencial. Spodbujal je talente in verjel v človeka.
Rodil se je na Bukovju v Števerjanu materi Milki Maraž in očetu Francu Terpinu, kateri je že leta 1927, kot 22-letnik, odprl trgovino z živili. Očitno je podjetniško žilico podedoval prav od njega. Odraščal je v povojnih letih, ko je bilo treba tako rekoč iz nič znova vse ustvariti. Poročil se je z ženo Livio, rodile pa so se jima tri hčere: Milvia, Daniela in Elena.
Zelo zgodaj se je naučil znajti in videti priložnosti – lastnost, ki jo je ohranil vse življenje. »Moraš sanjati,« je pogosto govoril, kajti »človek brez sanj je izgubljen«. Njegova velika strast so bili kmečki stroji in kmetijstvo – področje, na katerem je najprej z bratom Cirilom v Števerjanu odprl trgovsko podjetje. Pred tem je bil krajše obdobje zaposlen na goriškem kmetijskem konzorciju (Consorzio Agrario), a je hitro spoznal, da je samostojna trgovina s kmetijskimi stroji zanj prava priložnost. Kmalu zatem se jima je pridružil še brat Marjan in v Gorici je nastalo zelo uspešno trgovsko podjetje, ki je s kmetijskimi stroji oskrbovalo skoraj celoten takratni jugoslovanski trg in še dlje.
Imel je izostreno podjetniško žilico, saj je znal tudi v negotovih okoliščinah prepoznati poslovne priložnosti zunaj kmetijstva.
Največje zadovoljstvo mu je pomenilo videti kmeta, ki je s pomočjo Terpinovega stroja lažje obdelal še tako zahteven košček zemlje in razširil svojo kmetijsko dejavnost. V podjetju se je največ posvečal finančnemu poslovanju ter stikom z dobavitelji, ki jih je z bratoma obiskoval in se z njimi znal pogajati. Med temi so bili tudi veliki italijanski industrijski proizvajalci, denimo Ferruccio Lamborghini, lastnik znane tovarne traktorjev in oče istoimenskih elitnih športnih avtomobilov.
Bil je človek srečanj in pogovora. Besed mu ni zmanjkalo z nikomer. V vsakem sogovorniku je videl sočloveka; z enakim spoštovanjem in sproščenostjo se je znal pogovarjati tako z najbolj skromnimi kot z najbolj vplivnimi osebami – industrijci, bančniki in politiki.
Bil je radodaren, pravi gospod z veliko začetnico, ki je znal tkati odnose in graditi mostove med ljudmi. Njegov vpliv je segal na gospodarsko, kulturno, družbeno in politično področje.
Med drugim je bil zaslužen pri izgradnji telovadnice ob Centru Bratuž, ki danes nosi ime njegovega srčnega prijatelja Mirka Špacapana. Kot član odbora Športnega združenja Olympia iz Gorice je spodbudil skupino slovenskih goriških podjetnikov, ki so zagotovili začetni kapital. Podjetje iz Pordenona je dobavilo betonske montažne dele, gradbeno podjetje Lojze Hlede iz Števerjana pa je skoraj brezplačno prevzelo gradnjo. Nadzor je brezplačno opravljal njegov prijatelj, inženir Marini. Ivan je bil prepričan, da bodo ljudje, ko bodo videli, kako telovadnica raste, tudi sami prostovoljno prispevali – in res se je tako zgodilo. Takšen načrt lahko uresniči le pravi vizionar.
Ivan je bil izjemno simpatičen, inovativen in ravno prav drzen človek. Tako se je na primer šele pri skoraj 65 letih začel ukvarjati s smučanjem.
Ukvarjal se je tudi z izvozom avtomobilov ter bil v neposrednem stiku z vodstvom podjetij Fiat in Alfa Romeo.
V istem obdobju je zasnoval povsem novo gospodarsko dejavnost – trženje medicinskih pripomočkov v zdravstvu in zobozdravstvu – ter postavil temelje za današnje podjetje MEDIMPEKS d.o.o.
Znal je prisluhniti, svetovati in biti zabaven. Znal je biti tudi oster, kadar je bilo treba. A iz vsakega pogovora je vela njegova modrost. Čeprav je poznal udobje in prefinjenost, so ga najbolj osrečevale preproste stvari: srečanja s prijatelji, sprehodi po mestnih ulicah, kava v dobri družbi, kozarec pristnega vina, domače češnje ter slovenska pesem, ki jo je s prijatelji prepeval iz srca. Predvsem pa družina – hčere in vnuki.
Rad je na pamet deklamiral Gregorčičeve verze, ki so mu bili v spodbudo in navdih:
Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti délaven dan!
Od zôra do mraka rosán in potán
ti lajšaj in slajšaj človéško trpljenje!
Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča;
dejanje ti ljubi a boj se pokoja!
Dolžan ni samó, kar veléva mu stan,
kar móre, tó móž je storiti dolžán!
Na délo tedaj, ker resnôbni so dnôvi,
a délo in trud ti nebó blagoslôvi.
(Vir: Gregorčič, Simon. Poezije IV: Življenje ni praznik. 1885)
Sorodniki in prijatelji
